 |
 |
O tem in onem
Tukaj bomo klepetali skoraj o vsem, kar si zamislite, zato večkrat obiščite forum in videli boste.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Imena v zgodbi so originalna, tako kot so v angleščini, ali naj prevedem tudi te ali ne? |
| Da, bilo bi bolje. |
|
0% |
[ 0 ] |
| Lahko ostanejo, zgodbe to ne moti. |
|
0% |
[ 0 ] |
| Ne, naj bodo originalna, čeprav bi se dala lepo prevesti. |
|
50% |
[ 1 ] |
| Ne vem. |
|
50% |
[ 1 ] |
|
| Skupaj glasov : 2 |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
 Objavljeno: 16 Avg 2009 22:26 Naslov sporočila: |
  |
|
PhoenixGhosta v popolnoma temnem predelu sveta, kamor ga je vrglo, ujame čudno bitje. Kam ga nese in zakaj? Preberite naslednje poglavje.
7. Ujet v temi
PhoenixGhost se je vrtel stran od svojih dragih prijateljev s takšno hitrostjo, da je izgubil občutek za prostor in čas. Ni vedel kako dolgo se je tako vrtel toda bilo je strašno. Mislil je, da ga bo sila kar raztrgala.
* * *
Vrtel se je in vrtel in vrtel in svet okrog njega je bil popolnoma zamegljen. Vseeno je lahko še vedno zaznal sončno svetlobo okrog sebe. Toda nenadoma je ugotovil, da ni več sonca. Bilo je temno, temneje, kot si kdorkoli lahko predstavlja. PhoenixGhostovo vrtenje je nenadoma prenehalo. Kar je lahko videl je bila tema. Bilo je, kot bi bil ujet v črni luknji. Niti najmanjši žarek svetlobe ni prodrl skozi debelo črnino in lebdel je v tem prostoru. Kje je bil? Ali je bil še vedno v svetu, kjer so bili njegovi dragi bratje, ali ga je odneslo nekam drugam v nek neznani, očitno sovražen svet daleč stran?
PhoenixGhost ni vedel, kaj naj pričakuje. Ni mogel zares leteti. Vse kar je lahko počel je bilo lebdenje v tej črnini in čakanje kaj mu bo prišlo naproti. Toda nekaj je zagotovo lahko čutil. Nič prijetnega in prijateljskega se ne more zgoditi. Imel je čuden in sovražen občutek. Čutil je oči na sebi, ki so ga ves čas opazovale. Ali je bilo to bitje le opazovalec ali je bil plenilec, ki bo prej ali slej napadel?
PhoenixGost je imel prav. Nekaj je res prežalo nanj iz te črnine. Nenadoma je opazil dve rdečkasti lučki, ki sta le žareli, vendar se nista premikali. Stali sta mirno in nista niti utripnili. Ali je bil eden ali jih je bilo več? Kaj sploh je bilo to? Odgovor je prišel zelo hitro. Zlobno bitje se je očitno odločilo da je plen vredno zgrabiti, zato sta se ti rdečkasto žareči lučki pričeli premikati. PhoenixGhost ni mogel videti ali sta bili to dve bitji, ali le eno, toda nagonsko je vedel, da se mora nekam skriti. Toda kam v tej temi in praznini bi se sploh lahko skril? Hitro se je želel odmakniti, toda vse, kar mu je uspelo, je bilo nekakšno počasno lebdenje vstran in navzdol ... Plenilec je napadel in zgrabil PhoenixGhosta s svojimi kremplji na nogah ... in odletel proč z njim. Plenilec je bil močan, premočan, da bi se mu PhoenixGhost lahko uprl. Nenadoma je ugotovil, da odhajata ven iz črnine v rdeče žareči svet. Lahko je videl, kakšen je plenilec in lahko je videl pokrajino, ki je ležala spodaj pod njima. Bil je ognjeni svet poln tekoče lave in ognja. Strele so udarjale vsepovsod znova in znova in sežigale tisto, kar še ni bilo sežgano. Plenilec je bil črna, sokolu podobna ptica, vendar neznanske velikosti. PhoenixGhost se je počutil kot majhno drobno bitje, ki ga lahko ta velika pošast vsak trenutek zdrobi. Kam ga nese to bitje? Ali ga bo odneslo v svoje gnezdo?
Kar dolgo sta letela in PhoenixGhost je čutil, da bi ga ta veliki sokol lahko vsak trenutek spustil nekam v vročo lavo. Toda ni storil tega. Sokol je imel druge načrte z njim. Ni sam zgrabil PhoenixGhosta. Tako mu je bilo ukazano, ukazano s strani mnogo manjšega toda vendar močnejšega bitja, ki je s svojo voljo in zavestjo ukazovalo vsemu temnemu in ognjenemu stvarstvu. Sokol je letel mehko, pa vendar hitro. Krila so povzročala čuden zvok, podoben siku. Ni vedel zakaj, toda PhoenixGhosta je bilo strah in obenem se je počutil varnega v krempljih tega sokola. Je bil ta sokol res zloben? Ali pa bo na koncu celo njegov zaveznik? PhoenixGhost tega ni mogel zagotovo vedeti.
Nazadnje sta, po dolgem, pa vendar hitrem poleti, le prispela kamor sta bila namenjena. Zopet sta prišla v temen svet, pa vseeno ne tako temen, kot je bil tam, kamor je bil najprej poslan. Videl je obliko črne kapsule, kjer ni bilo nobene odprtine ali česa podobnega, skozi kar bi lahko vstopila. Sokol je letel naravnost proti tej kapsuli in ni niti malo upočasnil. Kako bova pravzaprav prišla noter? No, jaz sem duh, toda sokol? Priletela sta prav do kapsule in nenadoma je črnikasto svetleča površina na določenem mestu izginila, da je sokol lahko letel skozi. Zopet je bilo temno in slišati ni bilo nobenega zvoka. Bilo je tako tiho, da je kar bolelo in notri je bilo nekako težko ozračje. PhoenixGhost se je počutil kakor da ga bo vsak trenutek stisnilo skupaj in ne bo ga več.
PhoenixGhost je mislil, da bo sokol ostal, toda nenadoma je videl, da sokol leti proč. PhoenixGhosta je pustil za seboj, popolnoma samega. Nenadoma je ugotovil, da je v ujetništvu iz katerega sploh ne more pobegniti. Tema je postala še temnejša, črna, kot je bila tam daleč zadaj, od koder je priletel. Kaj se bo zdaj zgodilo? Kam je odšel sokol? Ali se bo vrnil ali pa bo zdaj prišlo k njemu kakšno drugo bitje in kaj zahtevalo od njega? Ali pa ga bodo kar pustili tukaj, dokler ga ne bo več?
PhoenixGhost se je spomnil svojih dragih prijateljev, ki so še vedno nekje tam zunaj. Spraševal se je, kaj se dogaja z njimi in ali bodo sploh uspeli najti skrivnost, ki jo iščejo?
Eno je PhoenixGhost vedel zagotovo: nekdo ali nekaj noče, da bi sploh našli to skrivnost in storilo bo vse, da tako tudi ostane.
Nihče izmed pogumnih duhov ni niti slutil, da je bil to šele začetek strašnega, ki preži na njihovi poti.
S KnightGhost, ki so jo odpeljali v zeleni svet in PhoenixGhosom ujetim v temi, je bila tam zunaj še vedno skupina duhov, ki jih je potrebno odvrniti od najdbe skrivnosti, ki jih očitno ne bi smeli vedeti ...
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 27 Sep 2009 22:39 Naslov sporočila: |
|
|
Tam, kjer je ostala ladja Duhov, so se pričele dogajati čudne stvari in kar se je zgodilo se je zdelo nemogoče, pa vendar je bilo resnično. Preberite kaj bo storil sokol, ki je ujel PhoenixGhosta ...
8. Ladja
Tam, kjer je bila ladja duhov ujeta v debelo steklo, se je steklo nenadoma spremenilo nazaj v vodo. Ladja ni bila zasidrana, zato jo je začelo morje odnašati.
* * *
Morski tok jo je počasi nosil stran od zakletega otoka. Očitno je nihče ni hotel. Ujeta je bila le zato, da bi nekdo odgnal duhove. Verjetno so tisti, ki so to storili, mislili, da bodo duhovi prenehali z iskanjem in se vrnili domov, toda zmotili so se. Duhovi so nadaljevali svoje potovanje.
Ladja je bila zapuščena in je plula po morju, stran od otoka. Tok jo je nosil proti mestu, kjer so duhovi pričeli svoje potovanje. Tuba ali bo ladja priplula v domače pristanišče ali pa jo bo ujela nevihta in jo nekje raztreščila?
Nikjer na nebu ni bilo videti nobenih oblakov in luna je bila velika in svetla. Nič ni kazalo, da bi prihajala kakšna nevihta ali kaj podobnega. Voda je bila mirna, skoraj čisto brez valov in če bi bil kdo na ladji, bi lahko videl nekaj čudnih morskih bitij, ki so brzela skozi vodo.
To so bila majhna vijolično svetlikajoča se pticam podobna bitja. Bila jih je cela jata. Opazila so ladjo in pričela krožiti okoli nje, verjetno zato, ker so mislila, da je kdo na krovu ladje, toda tam ni bilo nikogar.
Nenadoma je iz daljave prihajal velik, črn, sokolu podoben ptič. Mala bitja so ga še predobro poznala in so raje pobegnila pred njim, kakor pa da bi jih ujel v svoje kremplje. Bil je sokol iz Temno-ognjenega kraljestva – ravno tisti, ki je ujel PhoenixGhosta. Kaj je počel tu? Morda oprezal, če je tu še več duhov? Voda pod ladjo je mirovala. Mala vijolično-svetlikajoča se bitja so odhitela proč in se skrila. Sokol je večkrat zakrožil nad ladjo in videč, da na krovu ni nikogar, je pristal. Kaj je iskal? Ni mu bilo lahko hoditi, ker je bil tako velik, zato je nekaj trenutkov le stal tam in opazoval naokrog, preden je odtrgal del jadra in z njim odletel z ladje. Namenil se je proti pristanišču duhov – tja, kjer so pogumni duhovi začeli svoje potovanje.
* * *
Tam, kjer je bila ladja so nebo nenadoma prekrili črno-rdečkasti oblaki. Bili so težki in obljubljali so mogočno nevihto, ki se je zgrinjala nad morje in nad zapuščeno ladjo.
Oblaki so bili težji in težji in zrak je bil naelektren. Strela za strelo je nenadoma pričela preskakovati z oblaka na oblak. Iskre so letele naokrog in ozračje je bilo napeto. Morje se je nenadoma razbesnelo in kot noro premetavalo ladjo. Na trenutke se je zdelo, da se bo ladja zdaj zdaj prevrnila in potonila v globoko morje, toda to se ni zgodilo. Jadro je bilo raztrgano na koščke in jambor se je sesedel. Agonija ladje se je pričela.
Pod vodo so mala vijolično-svetlikajoča se bitja odplavala še globlje, da bi bila varna pred nevihto in strelami, ki so divjale zgoraj na površju.
Zgoraj pa je divjala mogočna nevihta in pričel je padati črn dež. Podivjano morje je ladjo odnašalo kdo ve kam.
* * *
Sokol je urno letel proti pristanišču duhov s kosom jadrovine v svojem ostrem kljunu. Upal je, da ga bo kdo videl prihajati. In res ga je nekdo videl – IonGhost – ki je bila to noč na straži. Sokol jo je zagledal in jadrovino, ki jo je nosil odvrgel prednjo. Na njej je bila slika duhov, zato je IonGhost takoj vedela od kod je. Kaj se je zgodilo? Ali so njeni dragi bratje v redu? Ali so živi? IonGhost je hotela o tem povprašati Sokola, toda preden je to lahko storila, je on že odletel proč. IonGhost je zaklicala za njim naj se vrne, toda zdelo se je, da je Sokol sploh ne sliši.
»Kaj je bilo to? Opozorilo ali prijateljev klic na pomoč?« si je zašepetala. Zagotovo je vedela le eno stvar: njeni dragi prijatelji so v nevarnosti in potrebujejo pomoč.
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 27 Dec 2009 21:26 Naslov sporočila: |
|
|
Na drugem koncu je preostala mala skupinica duhov potovala naprej v upanju, da bo našla kaj, kar bi jo lahko vsaj malo približalo cilju - najdbi največje skrivnosti v življenju duhov - toda niso vedeli, da so jim za petami plenilci. Kdo so in kaj bodo storili, preberite v tem poglavju.
9. Lov
Majhna skupinica preostalih duhov je potovala dalje in se ni zavedala, da je skupina grdih in zlobnih plenilcev tik za njimi. Očitno še ni napočil čas, da bi zgrabili vse te duhove. Njihov plen tako ali tako ne more nikamor uiti.
* * *
Očitno so ti plenilci radi zasledovali te male duhove in se jim zato ni nikamor mudilo.
Skupina duhov je končno opazila da se je steklo tam spodaj zopet spremenilo v vodo in tako so zopet poleteli bliže površju. Čeprav bi tam notri lahko kod živel, ni bilo videti ničesar.
Lovci so ostali visoko na nebu, opazujoč kaj se dogaja spodaj. In nato so se nenadoma odločili da je napočil čas da ujamejo duhove. Zveri so bile neustrašne in so zato postale vidne. Duhovi so opazili sence na vodni gladini in pogledali navzgor. Toda bilo je že prepozno. Plenilci so bili veliki in grdi, toda premikali so se neverjetno hitro. Duhovi so začeli v paniki letati vse naokrog, vendar so nekako uspeli ubežati vsakemu poizkusu, da bi jih plenilci ujeli. Plenilci pa se bili vse bližje in naganjali duhove proti vzhodu, kjer je že vzhajalo sonce. Če bi duhovi lahko leteli dovolj visoko, bi morda celo z lahkoto pobegnili, toda plenilci jim tega niso dovolili. Vsaka zver je lovila svojega malega duhca in bili so prepričani da jih bodo na koncu vse polovili, ne glede na to, kako ti bežijo pred njimi. Očitno so se radi igrali lovljenje, zato se je lov nadaljeval. Duhovi so bežali in pošasti so jih lovile. Lov je bil divji in duhovi so bili zmedeni, ker se niso mogli nikamor skriti ali pobegniti. Zdaj so ta črno-zelena bitja naredila krog okrog duhov in začela razpredati nekakšno pajkovo mrežo. Toda tudi duhovi so bili hitri in še preden je bila mreža res razpredena so uspeli pobegniti iz kroga – vsi razen enega. En mali duh je bil le za las prepočasen in je bil ujet v mrežo. Mreža je bila grda, črno-zelene barve in lepljiva. Priklenila je LittleGhosta da se sploh ni mogel premakniti. Klical je na pomoč in se upiral, toda bilo je le še slabše.
Zdaj, ko so plenilci ujeli enega in ga dobro zvezali, so se zopet podali na lov. Očitno so želeli imeti vse. Duhovi niso mogli poleteti dovolj visoko, pa tudi pobegniti niso mogli, zato je bila edina pot navzdol v vodo. Eden izmed plenilcev je odletel stran proti sončnemu vzhodu z mrežo in LittleGhostom v njej, medtem ko so ostali nadaljevali lov.
Duhovi so leteli niže in niže proti vodi sprašujoč se kaj bi se zgodilo če bi se voda nenadoma zopet spremenila v steklo. Pripravljeni na to, da poletijo v vodne globine so proti vodni gladini leteli hitro in ko so skoraj dosegli površje, je voda naredila luknjo, kakor zračno tubo in duhovi so poleteli vanjo. Plenilci so jim bili tik za petami, pa vendar za las prepozni, kajti površje se je zaprlo in se ponovno spremenilo v steklo. Nekatere izmed pošasti so trdo treščile in omamljene obležale za kar dolgo časa, preden so lahko odšle. No, ujeli smo vsaj enega duha, kar je ravno tako dobro, so pomislili plenilci.
Ubogi duhovi so imeli srečo, da so pobegnili, toda z njimi ni bilo več LittleGhosta. Spraševali so se, kdo jim je pomagal in zakaj? Zakaj je ta zakleta voda najprej ujela njihovo ladjo in jih zdaj rešila?
Skupinica je lebdela navzdol po zračni tubi v temne vodne globine tam spodaj. Kaj se bo zdaj zgodilo? Je ta, ki jih je rešil, prijatelj ali le sovražnik več, ki jih bo na koncu zaprl v ječo?
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
dayvids
Mojster besede
Pridružen/-a: 06.08. 2008, 08:02
Prispevkov: 951
|
| Objavljeno: 27 Dec 2009 21:43 Naslov sporočila: |
|
|
Hudoo
Me je zaaćeela zgodba zaanimat:P
hudoo uglaunem |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 02 Jan 2010 15:53 Naslov sporočila: |
|
|
OK. To mi je všeč. Pa pojdimo naprej.
Duhovi so v svoje pristanošče sprejeli nekaj novincev, ki ponoči še ne hodijo na strašljive pohode, vendar ali so vsi v resnici to, za kar se predstavljajo? Preberite v naslednjem poglavju.
10. Izdaja
Tam v pristanišču duhov IonGhost ni bila čisto prepričana ali naj pove komu, kaj je pravkar videla, ali pa naj vse skupaj obdrži zase, vsaj za zdaj. Ni vedela, kaj naj pomeni ta jadrovina. Sokolu podoben ptič je bil oster v svojem vedenju, kar bi lahko pomenilo marsikaj. Nato se je odločila, da bo to vzela kot klic na pomoč, kar je pomenilo, da bi morala zbrati duhove in jim navsezadnje povedati.
* * *
Vzela je jadrovino in se ravno obrnila, da jo odnese v svoje bivališče, ko so njene oči nekaj ujele. Majhen duhec, ki je šele pred kratkim prišel k njim in mu je bilo ime BoneGhost, je prišel na obalo na drugi strani in nekaj časa lebdel tam strmeč za sokolom, ki je že odletel. Nato pa, na IonGhostino presenečenje se ta novinec ni obrnil nazaj ampak je letel naravnost za sokolom.
»Hmmm, kam pa gre?« je zamrmrala IonGhost sama zase. Sprva ji ni bilo mar, če je ta mali duhec letel za sokolom, nato pa jo je nenadoma zajela panika, ko je spoznala, kaj bi to lahko pomenilo.
»Če je sokol prinesel to jadrovino kot klic na pomoč, potem je morda naš prijatelj. Če je naš prijatelj, potem bi ta mali paglavec, ki je poletel za njim, lahko naredil le eno stvar ... » Ni želela razmišljati dalje. Morala je opozoriti druge. Potrebovali bodo prijatelja in če sokol je eden izmed njih, potem morajo preprečiti njegovo pogubo.
Odšla bi in opozorila druge, toda zdaj je videla nekaj nenavadnega. BoneGhosta je bilo še vedno moč videti daleč nad morjem, toda nenadoma se je spremenil v pošastno bitje, ki je bilo večje od sokola in zdelo se je, da je tudi hitrejše. Bilo je nekaj, kar IonGhost ni videla še nikoli prej. Sivo-vijolično svetlikajoče se bitje z rdeče žarečimi očmi je hitro letelo za sokolom, toda, ko se je IonGhost obrnila vstran, odločena povedati drugim, kaj se je pravkar zgodilo, se je bitje obrnilo nazaj in iz svojih oči izstrelilo dva tanka rdeča žarka energije. Udarila sta naravnost v tla pod IonGhostom, da je pesek poletel visoko v zrak v vseh smereh in jo odnesel s poti.
»Nikomur ne boš povedala, kaj si pravkar videla,« je reklo bitje, »ali pa vas bom vse zmlel! Ni mi mar za tkanino, ki jo nosiš, ker ne moreš pomagati svojemu grdemu prijatelju. On je že mrtev! Mar mi je zame. Prav gotovo me ne boš izdala, ali ne?«
Vsaj zvenelo je, kot da bi bitje govorilo, toda ni. Nadziralo je njen um in lahko bi jo prisililo v karkoli, tudi v to, da pobije svoje drage prijatelje, toda tega ji ni ukazalo, vsaj ne za zdaj. Čutila je, kot bi jo od znotraj nekdo stiskal in zajela jo je strašna bolečina, zato je skoraj zakričala. Še dva žarka, tokrat modra sta jo direktno zadela in jo vrgla v skalo v bližini. Skala se je razletela na tisoč koščkov. Bila je duh in zato ne bi smela čutiti bolečine, kajti ne bi smela čutiti niti udarca, toda čutila ga je. Bilo je, kot bi zopet bila bitje iz mesa in kosti, čuteč vso fizično bolečino. Zdaj je zares zakričala in omamljena obležala, grdo bitje pa se je obrnilo in odletelo za sokolom celo hitreje, kakor prej. Toda zdaj ga ni nameravalo ujeti, kot je imelo v mislih poprej. Namesto tega je ubralo bližnjico do Temno-ognjenega kraljestva da izpolni svoj del dogovora ...
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
dayvids
Mojster besede
Pridružen/-a: 06.08. 2008, 08:02
Prispevkov: 951
|
| Objavljeno: 06 Jan 2010 16:48 Naslov sporočila: |
|
|
Aaah..hudoo..koomi ćaakam nasleedn deeu  ...
Kdoo p je tto bitjee;P |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
dayvids
Mojster besede
Pridružen/-a: 06.08. 2008, 08:02
Prispevkov: 951
|
| Objavljeno: 13 Jan 2010 17:31 Naslov sporočila: |
|
|
| Ka će bi jst dobu že celo knigo bi blo možn? |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
dayvids
Mojster besede
Pridružen/-a: 06.08. 2008, 08:02
Prispevkov: 951
|
| Objavljeno: 19 Jan 2010 16:39 Naslov sporočila: |
|
|
| Koomi ćaakam |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 14 Feb 2010 09:43 Naslov sporočila: |
|
|
V Kapsuli tišine je bil PhoenixGhost čisto sam in ni vedel, kaj naj stori. Tako ali tako ni bilo kaj storiti. Bil je ujet in lahko je le čakal. Medtem pa je zunaj nastala prava panika, ker so sokoli opazili, da eden izmed njih manjka. Izginil je in nihče ni vedel kam. Lov za izginulim sokolom se prične, z njim pa tudi neljuba presenečenja za PhoenixGhosta. Uživajte ob branju.
11. Pričakovanje
PhoenixGhost je bil čisto sam v temni kapsuli. Sokol je odšel že pred nekaj časa. Nobene odprtine, kjer bi skozi prihajalo kaj svetlobe v kapsulo, ni bilo. Bil je prestrašen in osamljen in skoraj si je želel, da bi se sokol vrnil, pa čeprav samo zato, da bi ga odnesel kam drugam.
* * *
Lebdel je v kapsuli in čakal. Najraje bi zajokal, vendar to ne bi kaj dosti pomagalo. Nato pa je nenadoma tam zunaj zaslišal sikajoč zvok. Kaj je bilo to? Spomnil se je zvoka sokolovih kril, ko sta letela. Je bil to ta isti sokol ali kateri drugi? Strmel je v smer v kateri se spominjal, da sta s sokolom vstopila v kapsulo in lahko je skoraj videl vstopiti sokola. Toda nihče ni vstopil. Zdelo se mu je, da je slišal več sokolov leteti mimo in zdelo se je, da se jim mudi. Poleg sikajočega zvoka kril se mu je zdelo, da sliši tudi nekaj klicev v nuji. Kam gredo? Ali se pripravljajo na nekakšno bitko ali lov? Ali bodo sem pripeljali vse duhove? Ali so jih odkrili in jih polovili? Bil bi žalosten in vesel ob enem, če bi se to zgodilo. Vse te misli so se mu podile po glavi.
Naenkrat ni bilo več slišati zvoka kril in vse je bilo spet tiho. PhoenixGhost je napeto prisluškoval v temo pričakujoč, da bo zdaj zdaj slišal svoje prijatelje. Bil je skoraj prepričan, da so sokoli odleteli da jih polovijo in jih bodo pripeljali sem. PhoenixGhost se je spraševal, če je njegov sokol z njimi. »Seveda je,« je pomislil, toda postal je nekako nemiren. Čutil je, da nekaj ni v redu. Kaj je bilo to in zakaj, tega ni vedel.
* * *
Tam zunaj so drugi sokoli opazili, da eden izmed njih manjka. Vedeli so, da ni bil poslan nikamor in so postali sumničavi. Iskali so ga v njegovem gnezdu, toda ni ga bilo tam. Vedeli so, da v bližini ni duhov zato njihov gospodar preprosto ni mogel poslati nikogar tja ven, da bi jih ulovil. Je bil vseeno nekje v temnem kotu? Odšli so ga iskat tja, toda o njem tam ni bilo sledu. Stražarji – mali ognjeni ptiči – so poročali, da so ga videli odleteti proč, ven iz Temno-ognjenega kraljestva, na morje. Tja noben sokol ni smel brez kraljevega dovoljenja in vedeli so, da ga tokrat ni imel, čeprav mu je kralj večkrat dovolil iti tja brez kakšne posebne naloge.
* * *
PhoenixGhost je zopet slišal te iste zvoke sokoljih kril, toda tokrat jih je bilo več, kakor prej. Ti zvoki so se mešali s kriki, ki so priganjali velike črne ptice da se zberejo. Očitno se bodo z nekom ali nečim spopadli. Toda še tako velika skupina duhov ne potrebuje tako velike in močne vojske, da jih ujame, zato PhoenixGhost ni bil več prepričan, da so njegovi dragi prijatelji tisti, s katerimi se bodo spopadli. Zdaj ga je bilo zares strah. Kaj se dogaja? Ni se imel kam skriti in bil je čisto sam.
* * *
Eden izmed sokolov je odletel, da poroča ognjenemu kralju o sokolovem izginotju.
Nihče pravzaprav ni nikoli videl ognjenega kralja. V njegovih sobanah je bila le nekakšna piramida, ki je lebdela v sredini sobane in skozi njo je prihajal le kraljev glas. Bilo je nekakšno rjovenje, ki je še tako pogumno bitje na smrt prestrašilo. Vsa bitja, ki so živela v kraljestvu so bila zato njegovi ponižni služabniki.
Sokol je vstopil v kraljeve sobane in ponižno čakal, da mu kralj dovoli poročati. Kralj je čakal nekaj dolgih sekund preden mu je dal znak, da lahko spregovori.
»Poveljnik je izginil,« je poročal sokol.
»Oh, a res? In ali morda veš kje naj bi bil?« je vprašal kralj.
»Povsod smo ga iskali, vendar ga nismo našli. Eden izmed stražarjev je poročal, da je odletel iz kraljestva na morje,« je rekel sokol, ponižno sklanjajoč glavo.
»Ven na morje?!« je v jezi rohnel kralj. »Res je, da sem mu mnogokrat dovolil iti tja kar tako – za zabavo – brez kakšne naloge, toda zdaj ...! Izdal me je! Poveljnik me je izdal! Kako sem mogel biti tako slep in mu zaupati? Ujemite ga! Pripeljite mi ga živega ne glede na vse! Ubijte ga le, če ga zares morate!« je v jezi rohnel kralj. »Zberi sokole in ga ulovite! Vsi pojdite. In bodite previdni. Neustrašen je in dober bojevnik, najboljši, kar smo jih imeli in ne bo se zlahka predal, če se bo sploh,« je rekel kralj in priganjal sokola naj pohiti.
»Bojevniki se že zbirajo in bomo takoj odleteli,« je rekel sokol in odletel.
* * *
Tam zunaj je bil še vedno preplah in PhoenixGhost bi najraje izginil, se naredil nevidnega, če bi se lahko. Nato pa so sikajoča krila nenadoma odletela proč. Toda PhoenixGhost je seda slišal drug zvok. Bil je bolj kakor nekakšna vibracija in kapsula se je nenadoma odprla vanjo pa je prilebdela nekakšna piramida. PhoenixGhost ni vedel, kaj naj bi to bilo. Še nikoli prej ni videl kaj takega. Iz nje ni prihajal nikakršen zvok, pa vendar je PhoenixGhost čutil, kakor, da bi mu ta reč telepatsko govorila.
»Jaz sem kralj, Kralj Temno-ognjenega kraljestva. Jaz sem tisti, ki sem te dal ujeti,« je rjovelo v PhoenixGhostovi zavesti. »Sokol, kateremu sem ukazal, naj te ujame, pa je izginil,« je ponovno slišal PhoenixGhost. »Očitno je tvoj prijatelj, kar morda pojasnjuje, zakaj je vztrajal pri tem, da te sam ujame. Zato predvidevam, da veš, kam naj bi odšel?« To je bil bolj ukaz PhoenixGhostu naj pove tisto, kar je kralj mislil, da ve.
»Tega ne vem,« je odgovoril PhoenixGhost. »Niti besede mi ni rekel.«
»Lažnivec!« je rjovel kralj. »Iztisnil bom resnico iz tebe!«
PhoenixGhost je začutil silo, ki ga je pričela stiskati. Počutil se je, kot bi ga dali v premajhno škatlo in jo naredili nato še manjšo. Začutil je nekakšno silo, ki je pregledovala njegovo zavest in drugo, ki ga je še bolj stiskala. Bil je omamljen in mislil je, da bo kar poginil. Nato pa je nenadoma pregledovanje in stiskanje prenehalo. Kapsula se je odprla in piramida je odplavala ven. Nato se je kapsula zopet zaprla in zopet ni bilo slišati nobenega zvoka več. Zdaj je bil PhoenixGhost še bolj prestrašen. »Je mogoče, da je bil sokol njegov prijatelj?« je pomislil. Morda se je zato počutil nekako varnega v njegovih krempljih. »Kaj se bo zdaj zgodilo z njim? Ga bodo ujeli? Ga bodo ubili? Kam je odletel? Da bi pomagal mojim prijateljem? Nemogoče! Zakaj bi to storil?« je razmišljal PhoenixGhost in nato utrujen zaspal. Ni si mogel niti predstavljati, kako blizu resnice je bil.
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
dayvids
Mojster besede
Pridružen/-a: 06.08. 2008, 08:02
Prispevkov: 951
|
| Objavljeno: 19 Feb 2010 22:42 Naslov sporočila: |
|
|
| Jeejeej->a še lahko gre sploh na slabše ? |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 19 Feb 2010 23:04 Naslov sporočila: |
|
|
O, gre, gre, do skrajnosti na slabše, toda v vsakem slabem je nekaj dobrega, kar obrne dogajanje, in tudi tu je tako ...
Hawk je opravil kar si je zadal in nič hudega sluteč odletel iz Pristanišča. Upal je, da ga ni nihče videl ali celo zasledoval toda ...
12. Hawk
Hawk je letel stran od pristanišča duhov in se ni menil za IonGhostine klice. Ni želel odgovarjati na kakšna vprašanja in karkoli pojasnjevati. Storil je, kar je mislil, da je prav, upajoč, da nihče v Temno-ognjenem kraljestvu ni opazil, da ga ni in upal je tudi, da mu nihče ni sledil.
* * *
»Pohiteti moram, da bom pravočasno doma!« se je priganjal in letel kolikor hitro je mogel. Močno je zamahoval s krili, da bi letel še hitreje. V daljavi je lahko videl, da bo sonce prav kmalu vzšlo in na drugi strani je lahko videl zelenkast soj Zelenega sveta. Še nikoli ni bil tam in niti ni imel želje iti tja. Hawk je upal, da mu njegov gospodar nikoli ne bo ukazal iti tja, toda sedaj je vedel, do bo nekega dne moral iti. Vedel je, da je bila KnightGhost – ena izmed duhov – odpeljana tja in njegov gospodar bo morda želel imeti tudi njo.
Letel je dovolj hitro in bil je skoraj prepričan, da je uspešno opravil nalogo in nihče ne bo niti opazil, da ga ni bilo. Tokrat mu ni njegov gospodar ukazal, naj gre. Sam se je tako odločil in jadrovina, ki jo je prinesel duhovom v pristanišče ni bila opozorilo ali grožnja, temveč sporočilo – klic na pomoč. Hawk je moral ujeti malega PhoenixGhosta, toda prisegel si je, da bo skušal pomagati tem malim bitjem. Ni želel, da najdejo skrivnost, ki jo iščejo, toda ni želel tudi, da se jim karkoli zgodi.
Ko se je približeval mestu, kjer je bila prej ladja duhov, je opazil, da je tam tema in v daljavi je videl bliske in strele. Kaj to pomeni? Ali so mu vseeno sledili? Ali so ga odkrili? Iz nevihte je videl prihajati dva velika sokolu podobna ptiča, prav takšna, kot je on. Vsi so bili zapriseženi svojemu kralju, zato je vedel, da bosta naredila vse, da ga ujameta ali celo pokončata. Toda bil je tako močan in hiter kakor ona dva in še predobro jih je vse poznal. Vedel je, da bo to boj, ki se mu ne bo mogoče izogniti. Za tema dvema sokoloma je prišel še eden, nato dva, nato še nekaj več in vsi so bili namenjeni naravnost proti njemu. Toda on je bil pripravljen. Letel je hitreje, kot kdajkoli prej in čakal na pravi trenutek. Poletel je navzdol do gladine vode, tako blizu, da se je je skoraj dotaknil s svojimi nogami. Lahko je slišal sikanje ognjenih krogel ki so bile izstreljene proti njemu in silil se je leteti še hitreje. Držal se je vodne gladine in ko je mislil, da je pravi čas, je naredil hiter zavoj in poletel malo višje in nato je ustrelil dva rdeča laserska žarka s svojih očes. Eden je zgrešil, toda drugi je zadel v polno in eden izmed sokolov je omahnil v morje. Eden manj, je pomislil Hawk in zopet spremenil smer.
Bitka je divjala z največjo močjo in vsak je uporabil vse svoje moči. Zdaj je Hawk storil nekaj, kar nihče ni vedel, da je sposoben storiti. Izstrelil je dva modra laserska žarka električne energije s svojih kril, ki sta bila tako močna, da je zrak prasketal od isker in če bi koga zadel, bi ga odneslo, kakor list v vetru. Sokoli so bili malce prestrašeni in le eden, ki je mislil, da bo zadet, se je izmaknil. Toda sokoli niso vedeli, kaj se bo sedaj zgodilo, kajti nihče še ni videl česa takega. Laserska žarka sta se razdelila v šest novih, ki so streljali v različne smeri. Še šest sokolov je padlo, toda na Hawkovo presenečenje je lahko videl prihajati nove in nove bojevnike nekoč njegove vojske. Sokoli so napadli, streljajoč ognjene krogle s svojih kljunov. Hawk se jim je uspel izmikati, toda ena izmed njih ga je oplazila in ga skoraj obrnil. Nenadoma se je Hawk obrnil, hiteč proč od njih. Sokoli so se zagnali za njim, toda to je bilo natanko tisto, kar je hotel. Omahoval je proti vodnemu površju skupaj z ognjenimi kroglami, ki so letele za njim, toda nato je naredil hiter obrat in streljal z vso svojo mogočno močjo, ki jo je premogel. Letel je naravnost proti njim in streljal ognjene krogle s svojega kljuna, laserske žarke s svojih oči in kril v vse smeri. Kar nekaj sokolov je padlo pod njegovimi streli, toda prihajalo jih je še več. Začudeno se je spraševal, če je on res poveljeval tako veliki sokolji vojski? Prej se mu ni zdela tako mogočna, toda zdaj je bila brezštevilna. Ena izmed ognjenih krogel ga je zadela, toda ne tako močno, da bi ga vrgla iz ravnotežja. Bilo pa je dovolj, da je moral poleteti niže k površju. Zdaj ni imel nobene možnosti več, da bi še poletel višje, kajti sokoli so bili tik nad njim in eden izmed njih se je zagnal naravnost navzdol proti njemu. Hawk je bil hiter, toda vseeno ne dovolj, da bi se izognil srečanju. Sokol ga je zgrabil za desno krilo s svojim ostrim in močnim kljunom in mu ga skoraj odtrgal. To je Hawka skoraj obrnilo, toda nekako je zopet še zmogel ostati v ravnovesju. Letel je počasneje in ni mogel več streljati s svojih kril, toda prisilil se je, da ne upočasni preveč. Ni si mogel privoščiti, da bi ga ujeli ali celo ubili, če je hotel pomagati duhovom. Toda zdaj ne bo mogel doseči PhoenixGhosta in mu pomagati, vsaj ne takoj in le upal je lahko, da bo nekako našel način, da ga reši.
Sokoli so ga obkolili in vedel je, da nima nobene možnosti, da preživi. Sokoli so ga vse bolj stiskali v obroč in eden izmed ostrih kljunov ga je zadel v glavo. Čutil je udarce po vsem svojem telesu. Še vedno je letel, toda krvavel je. Kako dolgo še lahko zdrži ob premočnem sovražniku in ranah?
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 19 Maj 2012 16:35 Naslov sporočila: |
|
|
Pa pojdimo z zgodbo malo naprej.
Pod povrąjem je skupinica duhov, ki so pobegnili zelenim stvorom, ki so jih lovili, varno skrita pred njimi in počasi drsi po nekakąni zračni cevi skozi vodo do dna. Kdo jih čaka tam in kaj se bo tam zgodilo? Preberite.
13. Spodaj pod povrąjem
Skupina spodaj pod vodnim povrąjem je počasi lebdela navzdol vzdolľ zračne tube. Tokrat je postalo stekleno le povrąje, pod njim pa je bila ąe vedno voda. Duhovi si niso upali niti pomisliti kaj se bo zgodilo naslednje, ker niti niso vedeli, ali jim je tisti, ki jih je reąil, sovraľnik ali prijatelj. Sicer pa bodo lahko to prav kmalu izvedeli.
* * *
Potovanje je bilo ľe zelo dolgo. Vsaj duhovom se je zdelo ľe neskončno dolgo in potovali so zares zelo počasi. Bilo je, kot bi nekakąna sila povzročala, da so padali tako počasi. S padanjem vedno niľje, je bilo tudi vse temneje in temneje, toda ąe vedno dovolj svetlo, da so duhovi lahko videli, kaj je okrog njih. Vsepovsod naokrog v vodi so lahko videli mnoga čudna bitja, medtem, ko so bili oni varno spravljeni v zračni tubi. Tam so bila tista vijolično svetlikajoča ptičem podobna bitja, majhne modre ribe in tudi nekaj večjih rib. Vsa ta bitja so se zdela prijazna in prijateljska zato so duhovi menili, da ne morejo biti v kakąnem divjem in slabem svetu, torej jih je nekdo reąil in ne ujel.
Duhovi so tiho potovali, se razgledovali naokrog in opazovali vsa ta bitja. Nenadoma je eden teh vijolično svetlikajočih se ptičem podobnih bitij priąel bliľe, tako blizu, da se je zdelo, da bo priąel v zračno tubo skozi vodni zid. Za trenutek je opazovalo skupino duhov in lebdelo z njimi vzdolľ tube navzdol. Duhovi so imeli občutek, kakor da bi jim vstopilo v zavest in nato zopet izstopilo iz nje. ©lo je ven iz vseh zavesti, razen ene – ElfGhostove.
»Vem, kje je PhoenixGhost,« je reklo vijolično svetlikajoče se bitje v ElfGhostovi zavesti.
ElfGhost je priąel bliľe stene tube in dolg trenutek opazoval to malo bitje, preden je vpraąal: »Kje je? Ali mi lahko poveą?«
»Vrľen je bil v Temno-ognjeno kraljestvo,« je odgovorilo malo bitje.
»Ali je ąe vedno tam?«, je vpraąal ElfGhost. »Moram vedeti. On je moj brat!«
»Da,« je rekel mali. »Ujet je bil. Ujel ga je velik črn sokolu podoben ptič, poveljnik kraljeve sokolje vojske bojevnikov.«
»Ali si bil tam? Ali si ga videl?« je hlastno vpraąal ElfGhost.
»Ne. Jaz ne morem tja. Ne bi preľivel. Njihov mali kurir mi je povedal. Pravi, da so ga vtaknili v temno kapsulo – kapsulo tiąine. Nemogoče je pobegniti od tam.«
»Kaj mu bodo storili? Moram ga reąiti! Moram iti tja!« je rekel ElfGhost skoraj jokaje.
»Ne moreą. Tudi tebe bi ujeli,« je rekel vijolični.
»Ali imaą tam ąe kaj več prijateljev? Ali veą ąe kaj več?« je vpraąal ElfGhost. »Za vsako ceno moram reąiti svojega brata..«
»Lepo, da si pogumen, dragi prijatelj, toda moral boą pustiti razum, da te vodi in ne srcu, drugače si pogubljen.« je rekel mali in odplaval proč.
»Počakaj!« je zakričal ElfGhost za njim, toda zdelo se je, da ga vijolično bitje ne more več sliąati. Bil je ľalosten in odločil se je, da bo odletel nazaj gor na povrąje ne glede na to, kaj ga čaka tam zgoraj. Toda spoznal je, da ne more. Zračna tuba se je za njimi zapirala in edina pot, kamor je lahko ąel, je bila navzdol.
ElfGhost je bil nemiren in spraąeval se je kam gredo. Morda pa je tisti, ki jih je reąil njihov prijatelj in mu bo lahko pomagal. Iz vsega srca si je ľelel, da bi se to uresničilo.
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
tatjanap
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.02. 2006, 01:03
Prispevkov: 1506
Kraj: Kranj
|
| Objavljeno: 26 Avg 2013 16:51 Naslov sporočila: |
|
|
Skupinica duhov je uąla grdim zelenim stvorom, toda kaj se je dogajalo s tistim, ki so ga ujeli? Odnesli so ga. Kam? Preberite naslednje poglavje.
14. Zeleni svet
LittleGhosta je eno od teh grdih bitij odneslo proč, proč od njegovih prijateljev, vendar ni mogel videti kam. Bil je zavit v nekakąni kokonu podobni mreľi, ki ni dovoljevala da bi kaj dosti videl. Bitju ni bilo mar, kako ga nese in zato je mreľa ves čas bingljala sem ter tja.
* * *
Letela sta zelo hitro. Toliko je LittleGhost ľe lahko občutil, kajti veter je ves čas ľviľgal okrog mreľe in bilo je hladno. LittleGhost je videl nekaj svetlobe, in bila je zamolklo rumena. Toda nenadoma se je spremenila v zeleno. Kaj je bilo to? Kje je? Bilo je vse bolj in bolj zeleno in tudi svetleje. Zrak je bil hladen in teľak. LittleGhost je v njem začutil zlo.
Letela sta v srediąče zelenega sveta, kjer je stal velik črno-zelenkast stolp. Dve enaki bitji, vendar precej večji sta straľili vrata in ko sta videli prihajati lovca z mreľo, sta jih odprla. Lovec je mimo straľarjev odletel noter.
Stolp je bil teman in le medle zelene luči so ga za silo osvetljevale. Lovec je letel navzgor skozi nekakąno cev. Nenadoma se je ustavil. Odprla so se naslednja vrata in vstopila sta. LittleGhost je začutil mraz in bilo ga je strah, kajti vedel je, da ga v tej sobani ne čaka nič dobrega.
Nenadoma je mreľa okrog njega izginila in LittleGhost je lahko videl ąe eno, toda mnogo večje bitje, ki je bilo malo drugačno kakor tisto, ki ga je ujelo. Očitno je lovca pričakovalo in vedelo, kaj mu prinaąa. Z gesto svoje grde glave je pokazalo proti lovcu naj odide. LittleGhost je lebdel v sredini sobane in pričakoval najslabąe. Bitje, ki je bilo očitno tukaj gospodar, je počasi letelo okrog LittleGhosta in ga gledalo in nato je LittleGhost začutil kakor da bi ąlo v njegov um in čakal je, kaj se bo zdaj zgodilo.
Zeleno-prozoren gospodar je nato telepatsko rekel: »OK, mali, ti si torej eden izmed tistih pogumnih toda neumnih bitij, ki bi radi nekaj kar je naąe in tega zato ne morete imeti, a?«
LittleGhost ni odgovoril. Čakal je le, kaj se bo zgodilo.
»No, mali, zdaj pa mi povej, kje so drugi? Moj lovec mi je povedal, da so pobegnili. No, ti mi prav gotovo lahko poveą kdo so ti vaąi prijatelji in kje se skrivajo.«
Vse je bilo tiho, toda LittleGhost je lahko čutil gospodarjevo jezo.
»No, kaj bo torej? Mi boą povedal ali ne? Čakam!«
Zopet je bilo vse tiho. Nato je LittleGhost slabotno odgovoril: »Ne vem. Ničesar ne vem …«
»Ne veą? Ha, ha, ha! Veą, ne verjamem ti…«
»Odnesen sem bil proč, moji brate pa so med tem ąe vedno lovili vaąi lovci. –»
»Tiho!« je rohnel gospodar. »Preje ali kasneje mi boą povedal vse in zdaj za to nimam več časa,« je rohnel gospodar.
Nekaj je začelo vibrirati okrog LittleGhosta. Ustvarilo se je nekakąno polje, ki je LittleGhosta poneslo k zidu na drugi strani sobane. Pred njim se je zeleno zabliskalo in trenutek kasneje se je znaąel v drugi sobani, v kateri je bila popolnoma zelena svetloba. V sobani je bil popolnoma sam in spoznal je, da je to ječa.
_________________
Želim vam lep dan!
Tatjana
http://www.rtvslo.si/blog/tatjanap
http://www.rtvslo.si/profil/tatjanap
http://www.youtube.com/tatjanap1
https://www.youtube.com/user/KnightGhost1 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
